KINOLOŠKO DRUŠTVO OBALA

2010-06-15T09:34:00.001-07:00

IZGUBILA SE JE ČRNA NEMŠKA DOGA Z IMENOM VERY.
S KAKRŠNIMIKOLI INFORMACIJAMI,
PROSIM, ČE POKLIČETE
040 219 576 ALI 040 579 112.

HVALA!!!

Izpiti reševalnega psa, Petrinje 2010

2010-04-22T07:38:00.000-07:00

V nedeljo , 18. aprila 2010 so potekali izpiti za naziv reševalnega psa in vodnika. Iskanje je potekalo na planoti pri vasi Petrinje, poslušnost in ovire pa na poligonu kinološkega društva Obala-Koper. Prijavljeno je bilo 14 reševalskih parov. Članica našega društva Doroteja Sorška in njena borderska ovčarka Lina sta opravili izpit Iskanja Pogrešanih Oseb v naravi 1/N. Čestitamo!

Slike dogodka : KLIK

Nally NAJDENA!!

2010-04-02T10:51:00.001-07:00

Na veselje vseh, je Nally spet v varnem domačem objemu!

IZGUBILA SE JE NALLY

2010-03-23T07:15:00.000-07:00

IŠČEMO 10 LETNO PUDLJICO NELLY

19. marca ob 19.00 je izpred trgovine Špica na Brodu pod Šmarno goro izginila 10 let stara toy pudljica svetle barve. Psička je postrižena kot na zgornji sliki, malce bolj okrogla, zelo živahna in prijazna. Na sebi je imela modro ovratnico in roza flexi vrvico.

Za možne informacije o njej pokličite na 041 499 501 (Maja)

Sprehod po promenadi

2010-02-25T03:30:00.000-08:00

Prejšnjo nedeljo smo se tečajniki KD Obala in njihova tršica sprehodili po semedelski promenadi. Naši pasji ljubljenčki so se namatrali in na koncu uživali z nami še na kafetu v snack baru. V ponedeljek so mi vsi tečajniki sporočili: "Naši psi so spali do naslednjega dne ;) "

fotoutrinki : KLIK

VPIS

2010-01-26T06:27:00.000-08:00

Včeraj 25.01.2010 smo imeli na poligonu KD Obala, prvi vpis v malo šolo v letu 2010. Po pogovoru kako bo potekal tečaj in prikazu kaj vse potrebujemo na samem tečaju (ovratnice, povodci, igrače, priboljški, kliker, voda, posodica za psa, primerna oblačila in obutev,...)
smo imeli še prikaz kliker načina šolanja. Seveda je to najbolj zabaven trenutek, kjer se Cuba kot ponavadi ni izneverila.

Danes nadaljujemo s predavanjem ob 19:30 v društvenem kontejnerju na Bivju.

KONTAKTI

2010-01-26T05:27:00.000-08:00

ŠOLA ZA PSE

izvajamo naslednje tečaje:

VZGOJA IN ŠOLANJE PSA

psa naučimo osnovnih hišnih pravil, vas pa pravilne vzgoje

Tanja 031 592 268

Urška 040 555 901 po 18:00

REŠEVALNI PES

psa izšolamo za reševanje človeških življenj...

Grozdan 040 618 500

AGILITY

Naučimo vas kako se zabavati s psom preko ovir...

Maša 051 825 929

ČOHALNICA

terapija s pomočjo psa

Psi pomagajo otrokom in jih učijo pravilnega ravnanja s štirinožci

David 051 306 840

DOGFRIZBEE

Psa naučimo lovljenja frizbija in mnogo več

Jean 040 363 101

RALLY OBEDIENCE

Sta vam navaden sedi in poleg dolgočasna?

Pri nas vam ne bosta več

Daniela 040 337 733

RAZSTAVLJANJE

Kateri pes najlepši je v deželi tej?

Slavica 041 827 020

REZULTATI TEKME RALLY OBEDIENCE

2009-12-14T04:34:00.000-08:00

V nedeljo, 13. 12. 2009, smo na društvenem poligonu na Bivju v Kinološkem društvu Obala Koper organizirali 1. tekmo Rally obedienca z mednarodno udeležbo. Znanje je na tekmi ocenjeval sodnik Sašo Cvek.

Iz našega društva so na tekmi sodelovali in se odlično odrezali:

Na prvi težavnostni stopnji RO-1 sta Urška Ferletič in njen avstralski ovčar Grin prikazala zelo lepo delo in osvojila prelepo 3. mesto.
Petra Vučko in njena mešanka Nala sta opravili njun prvi izpit in osvojili 6. mesto.

Z leve: 2. mesto Rosana Kranjc in mejni ovčar Liwa,

zmagovalki RO-1 Anja Marinič in mešanka Gerta,

3. mesto Urška Ferletič in Grin ter sodnik Sašo Cvek

Na tretji stopnji RO-3 sta odlično 3. mesto osvojili naša inštruktorica Daniela Savič in njena Tyra.

ČESTITKE vsem tekmovalcem, še posebej pa našim super članom.

Rezultati tekme in izpitov so:

Iz obalnega konca sta na tekmi sodelovali tudi naši nekdanji članici Albina Tedeško Sever in njena labradorka Ally (članici KD Elit), katerima čestitamo za osvojeno 2. mesto in se še posebej zahvaljujemo za pomoč pri organizaciji!

Brez naših prijateljev in članov tekme ne bi izpeljali, zato se zahvaljujemo: Tini Lekan, Davidu Kraševcu, Jadranki Bratož, Tanji Gril, Anji Trbižan, Igorju Severju, Petri Franca, Maji Gros in vsem ostalim!

Zahvaljujemo se tudi sponzorju, trgovini za hišne ljubljenčke:

Prvi odmevi o tekmi Rally Obedience pri nas

2009-12-14T02:42:00.000-08:00

V nedeljo, 13.12.2009 je na društvenem poligonu KD Obala Koper na Bivju potekala 1. ODPRTA TEKMA RO Z MEDNARODNO UDELEŽBO.

Več o tekmi in rezultati so objavljeni TUKAJ.

Povezava do novice na 24.ur KLIK.

IZPITI A in B-BH

2009-11-30T04:44:00.000-08:00

V petek, 27.11.2009, smo v Kinološkem društvu Obala Koper organizirali izpite nižje stopnje po programu A in B-BH. Točke je delil sodnik Ivan Polesnik.

Po programu A so svoje znanje pokazali in izpit opravili:

Jadranka Bratož z Icem
Nada Čibej Jerman in Ron
Igor Bračanov in Pupa
Irina Larikova in Jinny

Izpit po programu B-Bh pa so opravili naslednji vodniki, ki so s tem pridobili tudi izkaznico o opravljenem izpitu za vodnika psa spremljevalca:

Doroteja Sorška in Lina
Desa Stubelje in Lee
Franka Oblak in Bonny Yugerschof

Čestitke vsem, še posebej pa inštruktorju Grozdanu Grižančiču, ki je skupino pripeljal do lepega uspeha!

Za Kd obala Urška Novel

IZGUBILA SE JE PSIČKA BALA

2009-11-26T23:39:00.000-08:00

Plaščki ne samo za pse ;)

2009-11-23T03:12:00.000-08:00

Naša članica, prijateljica, oblikovalka pasjih ovratnic in povodcev Vida Klenovšek, je razširila svoj obseg dela še na pasje plaščke. Sedaj je združila moči z oblikovalko NIVES in lepe dame lahko sedaj paradiramo po mestu, kar skupaj z našimi kosmatinčki.

Več o Vidi in njenem delu na njeni strani in blogu

Konec dober, vse dobro!

2009-11-23T01:40:00.000-08:00

Nedelja, 22. november 2009, je bila kljub turobnemu vremenu (na katerega pa smo se po 14 dnevih brez sonca že kar navadili :) vesela za devet tečajnikov male šole, ki so uspešno opravili prvi izpit s psom. Dunja in Luna, Rebeka in Aron, Anita in Ruby, Irena in Toby, Darja in Sharif, Ljudmila in Holly, Jasmina in Mini, Ema in Billy, Tea in Timy ter Drago in Elle so pokazali, kaj so se v dobrih dveh mesecih naučili, predvsem pa je pomembno, da so sami sebi dokazali, da znajo delati s psom. Še več, ugotovili so, da je delo s psom zabavno!
Žal so nam na izpitu manjkali Gorazd in Holly, Tina in Cody ter Tanja in Diva. Nekateri so se od nas poslovili že med tečajem (zaradi večnega pomanjkanja časa), drugi pa se niso odločili za izpit.

Čeprav tečaj male šole traja precej dolgo - dobra dva meseca in pol (če kdaj odpade, se takoj raztegne na tri mesece), pa večina vodnikov vztraja do konca. Vsaj v tej skupini je bilo tako. Ves čas so pridno hodili na ure, se pridno učili in pridno upoštevali navodila. Seveda je bil tudi kakšen dan, ko smo ugotavljali, kakšna luna nas vse skupaj trka (vodnike in pse). A ti so bili redki in z mojo nepogrešljivo pomočnico Mašo sva dali vse od sebe, da bi tečajnike čim več naučili.

V prvi vrsti sva jih želeli naučiti, kako naj se imajo s svojimi psi lepo. Seveda pa je bila najin analoga, da jih naučiva tudi, kako naj jih naučijo osnovnih vaj poslušnosti in predvsem vzgojnih prijemov. Najino bistvo je bilo, da se naučijo čim boljšega sodelovanja s svojimi psi. Na koncu nama je to tudi uspelo. Najini tečajniki so s svojimi zverinicami razvili lep medsebojni odnos, ki ga je konec koncev na izpitu prepoznala tudi sodnica Urška Novel.

Da ne bi kdo misli, da se v treh mesecih nismo nič naučili, so morali vodniki na izpitu pokazati tudi:

prosto vodljivost na povodcu z obrati,
sedi,
sedi z oddaljevanjem,
prostor z odpoklicem,
igro,
premagovanje ovir,
obnašanje v urbanem okolju in
trikce.

Moram priznati, da so se vodniki kljub strahu pred izpitom odrezali odlično. In kot sem jim povedala že ob koncu tečaja, sem zares vesela, da so bili moja zadnja skupina pred daljšim kinološkim predahom, ki me čaka v prihodnjem letu. Milin komentar (s katerim so se strinjali tudi ostali tečajniki), da sva z Mašo velikokrat od njih hoteli iztisniti več, kot so sami od sebe pričakovali, in da sva zares dali vse od sebe, da bi jih čim več naučili, pa jemljem kot veliko pohvalo.

Zato, Dunja in Luna, Rebeka in Aron, Anita in Ruby, Irena in Toby, Darja in Sharif, Ljudmila in Holly, Jasmina in Mini, Ema in Billy, Tea in Timy, Drago in Elle, Gorazd in Holly, Tanja in Diva ter Tina in Cody, hvala še enkrat za zares lepe tri mesece!

Posebej pa se zahvaljujem tudi odlični stažistki Maši, ki me je zares navdušila :) In prepričana sem, da bo kot inštruktorica navduševala tudi tečajnike.

Maša, Urška in Tina

Več fotografij z našega izpitnega druženja si lahko pogledate v naši galeriji.

Preizkušnja za SIP 2010

2009-11-22T13:29:00.000-08:00

21. in 22. novembra 2009 je na Obali, natančneje v gozdu med Socerbom in Ocizlo, potekala preizkušnja za uvrstitev v skupino za iskanje pogrešanih oseb (SIP) 2010. Sodelovalo je 60 reševalnih parov. Iz našega tabora so se odlično odrezali in se v ekipo uvrstili Grozdan Grižančič s Sharkom, Urška Novel s Coco Cubo, Rahela Bizjak z Ajo, Maša Stranj s Cloe in Živa Strašek z Zarjem.

Poleg iskanja ob dva kilometra dolgi poti so reševalni pari pokazali še iskanje na terenu, širokem 100 in dolgem 200 metrov v omejenem času 15 minut. Na vsakem delovišču sta bila skrita po dva markerja. Grozdan s Sharkom in Urška s Cubo sta pokazala, da še vedno kraljujeta v tej disciplini. Sicer prednosti domačega terena ne zanikamo, a kljub vsemu sta to prekaljena reševalna para. Mlada garda jima tesno diha za ovratnik, a zavedati se moramo, da to ni tekma, ampak preizkušnja, namenjena temu, da vodniki ugotovijo, koliko so pripravljeni. (Kljub vsemu je lepo pohvaliti svoje). Čestitamo posebej Raheli in Aji, ki sta letos prav neustavljivi ob osvajanju nazivov in seveda Maši s Cloe in Živi z Zarjem.

Poleg iskanja je bila na sporedu še prva pomoč človeku. Reševalci tako pridno obnavljajo znanje prve pomoči.

Seveda je pri prireditvi sodelovala celotna ekipa ERP Obala, saj je bilo treba opraviti veliko organizacijskega dela. Hvala Martini, Dragotu, Andreji, Doroteji, Lari in seveda markerjem iz vse Slovenije. Pa sodnickoma Jerneji in Andreju.

Slike so že na strani, ampak žal ne preveč kakovostne KLIK

Pogumno v mesto - 2. del

2009-11-12T02:02:00.000-08:00

No, pa smo dočakali še drugi del. oziroma tretjo uro sprehoda po mestu. Ker nam mala šola veleva 3 ure urbanega okolja, sem se odločila, da eno uro preživimo v Izoli. Prvič sva se tako z Mašo (mojo pridno pomočnico) z najinimi tečajniki odpravili v ribiško mestece.

Velik parking je bostroval temu, da smo se komaj našli :), ampak čakanje smo izkoristili za nekaj besed o izpitu, ki se hitro bliža. O tem, kako to zgleda in da to ni noben bav bav (čeprav Jasmina pravi, da se ga boji bolj kot zagovora diplome :), več čez dva tedna, ko bo izpit za nami.

Z manjšo zamudo (ker nas Drago ni takoj našel), smo se odpravili v mesto. Še prej pa smo preverili, da se psi ne bojijo stoječega avtomobila, ki se nenapovedano vžge, ali pri katerem se zaloputnejo vrata prtljažnika.

Izola je zanimiva predvsem zato, ker ima zelo ozke ulice in se je bilo treba zelo potrudit, da s psi nismo ovirali prometa po njih. Ozaveščenemu domačinu smo morali na njegovo zahtevao pokazati tudi vrečke za pobiranje iztrebkov in izkazalo se je, da je teženje inštruktorjev zaleglo :) Vsi tečajniki so namreč imeli s sabo vrečke in so jih tudi uporabili. Zrak v Izoli je zgleda veliko bolj deloval na pasjo prebavo, saj je kar nekaj psov opravilo svoje na ulici (v Kopru samo eden) :)

Tudi v Izoli smo poželi veliko občudujočih pogledov in izzvali marsikateri nasmeh in vzdih v stilu "Joj, glej ga, mopsa!" ali "Joj, kolko kužkov na kupu!".

Brez ponavljanja vaj seveda tudi tokrat ni šlo. Sedi in prostor sta bila pri svetilniku narejena kot za šalo, Maše in njene Cloe pa tudi noben pes ni povohal, ko sta šli mimo. Verjamem, da zato, ker so tako pridni in ne zato, ker so bili že utrujeni :)

Gorazd nas je nato po eni uri po izolskih ulicah pripeljal do parkirišča, kjer smo se kar malce utrujeni razšli. Zdaj nas čakata še dva tedna poligona, potem pa zaključno dejanje. A o tem,, kot že rečeno, več takrat.

Prve ne pozabiš nikoli

2009-11-11T10:23:00.000-08:00

V ponedeljek, 2. novembra 2009, se je zaključil moj tečaj male šole. Po dveh mescih in pol skupnega druženja in ''trdega dela'' se je mojih 5 tečajnikov prebilo do zaključnega izpita. Preden povem, kako so se odrezali na izpitu, naj povem, da je bila to izjemna skupina (mogoče si pa to misli vsak inštruktor o svoji ). Zelo lepo so se povezali med sabo in si pomagali. Ni bilo malo trenutkov, ko sem jih videla malo obupat, a smo s skupnimi močmi premagali marsikatero težavo. Bili so pridni in delavni, ampak tudi heca ni manjkalo v našem krogu. Najlepše je bilo videt njihove obraze, ko je vaja prvič pravilno uspela, ali ko jim je kuža kakšno ušpičil.

V skupini sta bila Nataša in Piki: bigel s čudovitimi modrimi učkami, ki mu je povelje sem pomenilo vse drugo, samo to ne, kar smo mi pričakovali od njega. Je pa bil zato zelo priden pri premagovanju ovir in je imel za svojo pasmo izjemno pozornost. Mislim, da bom težko pozabila izraz na Natašinem obrazu, ko je na izpitu pri vaji prostor z odpoklicem postavila Pikija v prostor, se oddaljila, se obrnila, ga poklicala, on pa je zdrvel do nje (se tudi malo zaletel vanjo) in se usedel v poleg. Tako je zasijala od sreče, da ju je bilo prav lepo videt. Ostali del izpita jima je šel tudi zelo dobro.

Najmanjši »pasji tečajnik« v skupini je bil chivava Zorro z vodnico Zeudi. Ubogi, tolikokrat je bil »pretacan« od ostalih kužkov, da ga je začela še moja Nani branit. Celo poletje je zelo lepo delal in imel zelo lepo pozornost. A ko je pokukala zima in z njo prvi mraz, je postal kot Nani. Onadva se na mokro in mrzlo ne uležeta, pa da ju sam bog prosi. Na izpitu je pokazal, kaj vse se je naučil. Res je imel na začetku nekaj težav pri prostoru, a je na koncu tudi to lepo izvedel.

Zeudi in Nataša sta dajali posebno moč skupini. Vedno sta bili nasmejani in energični. Smejali sta se svojim napakam, le na koncu ju je malo skrbelo zaradi izpita.

Najmlajši tečajnik je bil komaj 12-letni Matej s svojim Gillom. Izredno energičnim kužkom, ki je že od samega začetka hotel vzpostavljat svojo voljo, a mu je Matej lepo pokazal, kdo je ta, »ki nosi hlače v družini« in na koncu je na izpitu pokazal, kako se z delom in dobro voljo iz malega pobalina naredi pridnega in poslušnega psa. Mirno lahko povem, da sta bila prav onadva med najboljšimi v skupini. Izpit sta opravila odlično. Pri hoji poleg je imel Gill lepo pozornost in je bil tako zalepljen za Matejevo nogo, da nisi vedel, kje začne eden in kje konča drugi. Malo se jima je zapletlo pri »sedi z oddaljevanjem«, kjer je bil Matej malo živčen in je preveč mahal z rokami, a ostalo je bilo več kot odlično. On je poseben fant, vedno iskren, pameten in nikoli žaljiv. Mislim, da je takih na svetu malo.

In da slučajno ne pozabim na mojega bernca Bleka in njegovega večkrat raztresenega Uroša. Prav pasala sta skupaj. Če se z njima nisi nasmejal... Pripravljena sta bila delati ob vsakem vremenu, enkrat sva tudi v nalivu vadila pozornost in oddaljevanje. In nikoli ne bi verjela, ampak sta bila odlična. Na izpitu sta prav blestela, dokler nista prišla do vaj z oddaljevanjem, kjer je bil Uroš tako pod stresom, da je pri odlaganju odkorakal v nasprotno smer (tam, kjer bi moral stati vodnik, je postavil psa, on pa je stal na mestu, kjer bi moral biti pes). A vseeno je vaji izpeljal odlično. Tudi ovire so za Bleka bile mala malica.

Posebnost naše skupine sta bila Paolo in Roy, ki sta poskrbela, da je bila naša skupina mednarodno obarvana. Prišla sta namreč iz Trsta. Nekaj težav smo imeli na začetku s prevajanjem, a ko se je to vteklo, je bilo super. Paolo je kljub pomanjkanju časa zaradi službenih obveznosti pokazal zelo veliko dobre volje. Roja je spremenil v pravega »piflarja«. Ni bilo vaje, da je ne bi izvedla odlično. Edino, kar ga je malo zafrkavalo, je bilo urbano okolje, kjer se je Roy spremenil v pravega vlečnega psa. A sčasoma smo tudi to večinoma odpravili. Na izpitu pa se je tudi njemu nekaj zataknilo. Roy namreč obožuje ovire, še posebej tunel. Ko ga je videl, je zdrvel notri in za sigurno ponovil vajo še 3x, Paolo se je komaj zadržal. Na obrazu se je vidlo, da mu »šprica para iz ušes«.

Da ne pozabim, v naši skupini je bil še Ozi, ki se bo kmalu pridružil novi skupini, ker zaradi pomanjkanja časa ni utegnil končat z našo skupino.

Da končam. Veselilo me je delat z njim, ker so bili pridni in delavni. V čast mi je bilo, da so bili moja skupina in vedno jih bom imela v dobrem spominu.

Več fotografij si lahko ogledate v naši galeriji

Preizkušnja za MERP

2009-11-09T04:03:00.000-08:00

9. novembra je v Zagorju potekala preizkušnja za uvrstitev v Mobilno Enoto reševalnih psov (v nadaljevanju MERP) za leto 2010. Prijavljenih je bilo 19 kandidatov iz vse Slovenije. Iz našega društva sta se na preizkušnjo prijavili Rahela Bizjak z labradorko Ajo in Urška Novel z labradorko Coco Cubo. Preizkušnjo sva opravila oba para.

Preizkušnja za uvrstitev v MERP je nadaljevanje preizkusa za uvrstitev v regijo. Razlika je le v tem, da MERP pokriva celotno državo z okolico. V MERP se zato uvrstijo najboljši vodniki iz KZS iz vse Slovenije. Sama enota je usposobljena za nudenje pomoči ob naravnih nesrečah, kot so potresi, poplave itd.

Tokrat smo na preizkušnji imeli eno iskanje, fizični test, vrvno tehniko, preverjanje prve pomoči človeku in prve pomoči psu. Z Rahelo sva z najinima psičkama prikazali odlično pripravljenost.

Na iskanju v SVEI (tovarna pohištvenih izdelkov) smo morali poiskati 4 zasute osebe. Na kupih ostružkov smo imeli zakopanega enega markerja in enega, ki je ležal na samih materialu, vendar precej daleč. Naslednji zasut je obležal pod kupom hlodovine, zadnji marker pa pod kupom odpadnega materjala. S Cubo sva imeli nekoliko več sreče in znanja in sva našli vse štiri markerje. Aja in Rahela sta zgrešili enega, vendar je sodnik zelo pohvalil Ajino delo. Za njun prvi preizkus sta se odlično znašli!

Na samem iskalnem območju smo imeli precej motilnih elementov. Matjaž je kot vedno delovišče pripravil zelo domiselno. Od žive kokoši, do razmetane hrane in lutke, ki je bila s čelado zakopana v ostružkih. Nekaj psov je imelo težave s kokošjo in do markerja zaradi nje niso šli.

Fizični test je pokazal, koliko so vodniki in psi sposobni prehoditi precej strmo pot v čim krajšem možnem času. Načeloma ni imel noben vodnik težav s tem. Nekaj težav je bilo le z nahrbtnikom, ki je moral biti težek 10 kg. Ob vrnitvi nam je Vlado izmeril pritisk in pulz.

Na prvi pomoči pri človeku sem sama imela prikaz povijanja zvitega gležnja in razliko med zvinom in zlomom.

Prva pomoč psu je obsegala vprašanja:
Kolikšna je povprečna pasja temperatura: od 38-39°C
Kje merimo psu temperaturo? V analni odprtini
Normalen pasji pulz: od 60 - 120 udarcev na minuto
Kje ga merimo?

Kako povežemo krvaveče pasje uho?
In še nekaj, samo se ne spomnem...

Vrvna tehnika je bila letos zelo zabavna in zanimiva. Predpostavljali smo, da smo skupina reševalcev, ki je ostala na 10-metrskem stolpu. Ker se je povezava s tlemi porušila, smo morali narest vrvno ograjo, spustiti prvega do tal, da je potegnil vrv do bližnjega stebra, in tako smo naredili žičnico, po kateri smo spuščali pse. Med samim delom nam vreme ni bilo ravno naklonjeno. Dež in mraz sta bila prisotna, vendar moram reč, da procesa dela ni niti najmanj motilo.

Dan se zaključi ob prijetni debati v društveni hiši. Topla in dišeča hiška je pravi kraj za segret prezeble noge in roke. Bolj izkušeni vodniki razpravljamo o samem pasjem delu, o raznih preizkušnjah. Ta mladi pa sedijo ob nas in poslušajo naše zgodbe.

Čas je za odhod. Ustavimo se še na Trojanah in v Postojni. Nato pa smo že v objemu toplega doma. Reševalski november kaže svoje zobe in očitno ne bo še tako hitro minil... Naslednji vikend nas čakajo reševalski izpiti. Do takrat pa se lepo imejte.

Žal od tokratne preizkušnje slikic ni, saj je fotoaprat ostal doma.

Pogumno v mesto

2009-11-04T11:32:00.000-08:00

Del vsakega tečaja, ki ga organiziramo v KD Obala, je sprehod po mestu. Ne vem, če je ravno najbolj zabaven del, vsekakor pa je zelo poučen in verjetno tudi dobrodošel oddih od dela na poligonu.
Zdaj, ko naš poligon ni več v mestu, pa je obisk mesta še bolj zanimiv. S podeželja gremo v urbano okolje, kot se mestnemu okolju bolj strokovno reče :)

Naša skupina se je tako v torek odpravila po Kopru. Devet psov in dve inštruktorici. Bili smo strašno zanimivi za okolico. Marsikdo se je obrnil za nami, saj ne vidiš vsak dan toliko psov in njihovih vodnikov na kupu. Da o tem, ko smo ponovili vaje sedi in prostor sredi Vojkovega nabrežja, ali na Pristaniški in sredi Titovega trga, niti ne govorim. Ampak, bilo je luštno!

Seveda sva z Mašo dosegli tudi najin glavni namen. Obisk mesta je namreč namenjen predvsem temu, da se psi navadijo na množico drugih ljudi, avtomobilov, psov (tudi te smo srečali). In da seveda ne pozabijo vsega, kar so se naučili na poligonu - to pa je, kako biti lepo vzgojen pes :)

Tečajniki in njihovi psi so se odrezali več kot odlično! Čeprav so bili nekatari v mestu prvič!

Žal, je fotoaparat tokrat ostal doma :( Nas pa v petek čaka še drugi izziv - sprehod po Izoli! Morda se takrat spomnim na fotke. Da pokažem naše ponosne tečajnike in njuni ponosni inštruktorici :)

Zaključek tečaja male šole - avgust

2009-11-02T11:45:00.000-08:00

Danes, 2.11.2009, se je zaključil tečaj male šole, ki se je začel avgusta. Inštruktorica Tanja je srčno odvodila svoje tečajnike, skozi 22 ur trajajoč tečaj. Vsi po vrsti so si zaslužili največje sodniške pohvale. Slikce od tečaja in izpita si lahko ogledate v naši galeriji.

Tanja

2009-10-12T02:01:00.000-07:00

Prostor za Tanjo da opiše sebe in doda kakšno slikco!

Urška Novel

2009-10-09T04:50:00.000-07:00

Cuba, Atena in Urška. To je sedaj trojček, ki sestavlja inštruktorico pasje vzgoje Urško Novel. Brez Cube se zgodba v kinologiji nebi nikoli začela in brez Atene se nebi nadaljevala. Resnica pa je v tem, da začetek sega daleč pred njima. Prvi stik s psom ni bil ravno prijazen. Še niti ne enoletno me je domači istrski kosmatinec ugriznil v nogo. Pa nič za to. Opozorilo je bilo premilo, saj sem bila kot otrok pasje prebodena kar nekaj krat. Pol po svoji krivdi, polovica pa po drugi.

Vseeno ljubezen med mano in psi traja od samega začetka vse do danes. Mešanka Fioka, dobermana Lin in Ness, moja prva čokoladna labradorka Nala in seveda Cuba in Atena.

Za šolsko vzgojo dobermanov sem bila premlada, pa po pravici povedano, starši mi za takratne razmere šole niso hoteli plačati, ker je bila bojda predraga. Vseeno sem doživela prvi stik s KD Obala še na travnatem območju na Bonifiki.

Nala je bila naravni talent. Prva psička, ki je res šla z mano skoraj vse povsod. Nekako je bila prva, ki me je z njenimi dejanji dala misliti, kaj če mogoče bi lahko bili ... Pol pa Cuba, ki mi je obrnila življenje na glavo. Že v mali šoli je pokazala, da z njo ne bo šale. Najin prvi inštruktor Simon, naju je preusmeril k reševalcem. Romanu in Grozdanu. Začetek najine pravljice. Od neverjetno hitro opravljenih izpitov, prve prave akcije, kjer smo žal vedno našli ljudi prepozno. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo, osvojeno tretje mesto na svetovnem prvenstvu 2008, druga najboljše ocenjena poslušnost na svetovnem prvenstvu 2009 in na koncu krona najinega dela, odpotujeva na potresno območje na Sumatro (Malezija). Kdnjiga ni zaključena in poglavja se kar vrstijo.

Sedaj pa Atena. Atena je izredna belgijska ovčarka, ki me preseneča iz dneva v dan. Ne pusti, da bi po načinu šolanja, kje zaostali.

Kako sem postala inštruktorica. Spontano. Zelo spontano. Enostavno imaš to v krvi. Rada delam z ljudmi, ki radi poslušajo. In še posebno s tistimi, ki radi delajo. Šolanje psa je sestavljeno iz dolgotrajnega učenja in krajšnice niso sprejemljive. Potrebno je ogromno potrpežljivosti in vsakodnevno delo. Razultat pa je neverjeten. Boste občutli, obljubim!

Več o nas TUKAJ

Tina Lekan

2009-10-09T04:48:00.000-07:00

Od malega sem pesjanarka po duši. Pa ne tista, s pasjim karakterjem (če vprašate kogarkoli, sem zelo prijazna oseba :), ampak tista z neizmerno ljubezniojo do psov. In tako se mi je 13. oktobra 2004 izpolnila največja želja, ko smo iz obalnega zavetišča domov prinesli Mišo. Takrat se je tudi začela moja kinološka pot. In to v Kinološkem društvu Obala, ki mu ostajam zvesta še danes.

Začelo se je z malo šolo in s tečajem B-Bh, nadaljevalo z reševalci in zdaj smo pri terapiji. Poskusili smo torej veliko stvari in se ob tem tudi zelo veliko naučili. Da ne gre le za muho enodnevnico, pa je dokaz moja inštruktorska licenca. Moje srce tako ostaja v kinologiji.

Čeprav bom to leto malček pavzirala zaradi pričakovanja prvega naraščaja v naši družini :), bom pridno spremljala kinološko delo. In če se bo le dalo, bom kaj pripomogla zraven. Če ne drugače, vsaj s kakšnim tekstom. Da ne padem čisto ven :)

Tu pa je še nekaj krajših in daljših prebliskov o meni