Cuba, Atena in Urška. To je sedaj trojček, ki sestavlja inštruktorico pasje vzgoje Urško Novel. Brez Cube se zgodba v kinologiji nebi nikoli začela in brez Atene se nebi nadaljevala.  Resnica pa je v tem, da začetek sega daleč pred njima. Prvi stik s psom ni bil ravno prijazen. Še niti ne enoletno me je domači istrski kosmatinec ugriznil v nogo. Pa nič za to. Opozorilo je bilo premilo, saj sem bila kot otrok pasje prebodena kar nekaj krat. Pol po svoji krivdi, polovica pa po drugi.

Vseeno ljubezen med mano in psi traja od samega začetka vse do danes. Mešanka Fioka, dobermana Lin in Ness, moja prva čokoladna labradorka Nala in seveda Cuba in Atena.

Za šolsko vzgojo dobermanov sem bila premlada, pa po pravici povedano, starši mi za takratne razmere šole niso hoteli plačati, ker je bila bojda predraga. Vseeno sem doživela prvi stik s KD Obala še na travnatem območju na Bonifiki.

Nala je bila naravni talent. Prva psička, ki je res šla z mano skoraj vse povsod. Nekako je bila prva, ki me je z njenimi dejanji dala misliti, kaj če mogoče bi lahko bili ... Pol pa Cuba, ki mi je obrnila življenje na glavo. Že v mali šoli je pokazala, da z njo ne bo šale. Najin prvi inštruktor Simon, naju je preusmeril k reševalcem. Romanu in Grozdanu. Začetek najine pravljice. Od neverjetno hitro opravljenih izpitov, prve prave akcije, kjer smo žal vedno našli ljudi prepozno. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo, osvojeno tretje mesto na svetovnem prvenstvu 2008, druga najboljše ocenjena poslušnost na svetovnem prvenstvu 2009 in na koncu krona najinega dela, odpotujeva na potresno območje na Sumatro (Malezija). Kdnjiga ni zaključena in poglavja se kar vrstijo.

Sedaj pa Atena. Atena je izredna belgijska ovčarka, ki me preseneča iz dneva v dan. Ne pusti, da bi po načinu šolanja, kje zaostali.

Kako sem postala inštruktorica. Spontano. Zelo spontano. Enostavno imaš to v krvi. Rada delam z ljudmi, ki radi poslušajo. In še posebno s tistimi, ki radi delajo. Šolanje psa je sestavljeno iz dolgotrajnega učenja in krajšnice niso sprejemljive. Potrebno je ogromno potrpežljivosti in vsakodnevno delo. Razultat pa je neverjeten. Boste občutli, obljubim!

Več o nas TUKAJ

Od malega sem pesjanarka po duši. Pa ne tista, s pasjim karakterjem (če vprašate kogarkoli, sem zelo prijazna oseba :), ampak tista z neizmerno ljubezniojo do psov. In tako se mi je 13. oktobra 2004 izpolnila največja želja, ko smo iz obalnega zavetišča domov prinesli Mišo. Takrat se je tudi začela moja kinološka pot. In to v Kinološkem društvu Obala, ki mu ostajam zvesta še danes.

Začelo se je z malo šolo in s tečajem B-Bh, nadaljevalo z reševalci in zdaj smo pri terapiji. Poskusili smo torej veliko stvari in se ob tem tudi zelo veliko naučili. Da ne gre le za muho enodnevnico, pa je dokaz moja inštruktorska licenca. Moje srce tako ostaja v kinologiji.

Čeprav bom to leto malček pavzirala zaradi pričakovanja prvega naraščaja v naši družini :), bom pridno spremljala kinološko delo. In če se bo le dalo, bom kaj pripomogla zraven. Če ne drugače, vsaj s kakšnim tekstom. Da ne padem čisto ven :)

Tu pa je še nekaj krajših in daljših prebliskov o meni