Od malega sem pesjanarka po duši. Pa ne tista, s pasjim karakterjem (če vprašate kogarkoli, sem zelo prijazna oseba :), ampak tista z neizmerno ljubezniojo do psov. In tako se mi je 13. oktobra 2004 izpolnila največja želja, ko smo iz obalnega zavetišča domov prinesli Mišo. Takrat se je tudi začela moja kinološka pot. In to v Kinološkem društvu Obala, ki mu ostajam zvesta še danes.

Začelo se je z malo šolo in s tečajem B-Bh, nadaljevalo z reševalci in zdaj smo pri terapiji. Poskusili smo torej veliko stvari in se ob tem tudi zelo veliko naučili. Da ne gre le za muho enodnevnico, pa je dokaz moja inštruktorska licenca. Moje srce tako ostaja v kinologiji.

Čeprav bom to leto malček pavzirala zaradi pričakovanja prvega naraščaja v naši družini :), bom pridno spremljala kinološko delo. In če se bo le dalo, bom kaj pripomogla zraven. Če ne drugače, vsaj s kakšnim tekstom. Da ne padem čisto ven :)

Tu pa je še nekaj krajših in daljših prebliskov o meni