Velik parking je bostroval temu, da smo se komaj našli :), ampak čakanje smo izkoristili za nekaj besed o izpitu, ki se hitro bliža. O tem, kako to zgleda in da to ni noben bav bav (čeprav Jasmina pravi, da se ga boji bolj kot zagovora diplome :), več čez dva tedna, ko bo izpit za nami.




Z manjšo zamudo (ker nas Drago ni takoj našel), smo se odpravili v mesto. Še prej pa smo preverili, da se psi ne bojijo stoječega avtomobila, ki se nenapovedano vžge, ali pri katerem se zaloputnejo vrata prtljažnika.

Izola je zanimiva predvsem zato, ker ima zelo ozke ulice in se je bilo treba zelo potrudit, da s psi nismo ovirali prometa po njih. Ozaveščenemu domačinu smo morali na njegovo zahtevao pokazati tudi vrečke za pobiranje iztrebkov in izkazalo se je, da je teženje inštruktorjev zaleglo :) Vsi tečajniki so namreč imeli s sabo vrečke in so jih tudi uporabili. Zrak v Izoli je zgleda veliko bolj deloval na pasjo prebavo, saj je kar nekaj psov opravilo svoje na ulici (v Kopru samo eden) :)

Tudi v Izoli smo poželi veliko občudujočih pogledov in izzvali marsikateri nasmeh in vzdih v stilu "Joj, glej ga, mopsa!" ali "Joj, kolko kužkov na kupu!".

Brez ponavljanja vaj seveda tudi tokrat ni šlo. Sedi in prostor sta bila pri svetilniku narejena kot za šalo, Maše in njene Cloe pa tudi noben pes ni povohal, ko sta šli mimo. Verjamem, da zato, ker so tako pridni in ne zato, ker so bili že utrujeni :)

Gorazd nas je nato po eni uri po izolskih ulicah pripeljal do parkirišča, kjer smo se kar malce utrujeni razšli. Zdaj nas čakata še dva tedna poligona, potem pa zaključno dejanje. A o tem,, kot že rečeno, več takrat.