V ponedeljek, 2. novembra 2009, se je zaključil moj tečaj male šole. Po dveh mescih in pol skupnega druženja in ''trdega dela'' se je mojih 5 tečajnikov prebilo do zaključnega izpita. Preden povem, kako so se odrezali na izpitu, naj povem, da je bila to izjemna skupina (mogoče si pa to misli vsak inštruktor o svoji ). Zelo lepo so se povezali med sabo in si pomagali. Ni bilo malo trenutkov, ko sem jih videla malo obupat, a smo s skupnimi močmi premagali marsikatero težavo. Bili so pridni in delavni, ampak tudi heca ni manjkalo v našem krogu. Najlepše je bilo videt njihove obraze, ko je vaja prvič pravilno uspela, ali ko jim je kuža kakšno ušpičil.




V skupini sta bila Nataša in Piki: bigel s čudovitimi modrimi učkami, ki mu je povelje sem pomenilo vse drugo, samo to ne, kar smo mi pričakovali od njega. Je pa bil zato zelo priden pri premagovanju ovir in je imel za svojo pasmo izjemno pozornost. Mislim, da bom težko pozabila izraz na Natašinem obrazu, ko je na izpitu pri vaji prostor z odpoklicem postavila Pikija v prostor, se oddaljila, se obrnila, ga poklicala, on pa je zdrvel do nje (se tudi malo zaletel vanjo) in se usedel v poleg. Tako je zasijala od sreče, da ju je bilo prav lepo videt. Ostali del izpita jima je šel tudi zelo dobro.

Najmanjši »pasji tečajnik« v skupini je bil chivava Zorro z vodnico Zeudi. Ubogi, tolikokrat je bil »pretacan« od ostalih kužkov, da ga je začela še moja Nani branit. Celo poletje je zelo lepo delal in imel zelo lepo pozornost. A ko je pokukala zima in z njo prvi mraz, je postal kot Nani. Onadva se na mokro in mrzlo ne uležeta, pa da ju sam bog prosi. Na izpitu je pokazal, kaj vse se je naučil. Res je imel na začetku nekaj težav pri prostoru, a je na koncu tudi to lepo izvedel.

Zeudi in Nataša sta dajali posebno moč skupini. Vedno sta bili nasmejani in energični. Smejali sta se svojim napakam, le na koncu ju je malo skrbelo zaradi izpita.

Najmlajši tečajnik je bil komaj 12-letni Matej s svojim Gillom. Izredno energičnim kužkom, ki je že od samega začetka hotel vzpostavljat svojo voljo, a mu je Matej lepo pokazal, kdo je ta, »ki nosi hlače v družini« in na koncu je na izpitu pokazal, kako se z delom in dobro voljo iz malega pobalina naredi pridnega in poslušnega psa. Mirno lahko povem, da sta bila prav onadva med najboljšimi v skupini. Izpit sta opravila odlično. Pri hoji poleg je imel Gill lepo pozornost in je bil tako zalepljen za Matejevo nogo, da nisi vedel, kje začne eden in kje konča drugi. Malo se jima je zapletlo pri »sedi z oddaljevanjem«, kjer je bil Matej malo živčen in je preveč mahal z rokami, a ostalo je bilo več kot odlično. On je poseben fant, vedno iskren, pameten in nikoli žaljiv. Mislim, da je takih na svetu malo.

In da slučajno ne pozabim na mojega bernca Bleka in njegovega večkrat raztresenega Uroša. Prav pasala sta skupaj. Če se z njima nisi nasmejal... Pripravljena sta bila delati ob vsakem vremenu, enkrat sva tudi v nalivu vadila pozornost in oddaljevanje. In nikoli ne bi verjela, ampak sta bila odlična. Na izpitu sta prav blestela, dokler nista prišla do vaj z oddaljevanjem, kjer je bil Uroš tako pod stresom, da je pri odlaganju odkorakal v nasprotno smer (tam, kjer bi moral stati vodnik, je postavil psa, on pa je stal na mestu, kjer bi moral biti pes). A vseeno je vaji izpeljal odlično. Tudi ovire so za Bleka bile mala malica.

Posebnost naše skupine sta bila Paolo in Roy, ki sta poskrbela, da je bila naša skupina mednarodno obarvana. Prišla sta namreč iz Trsta. Nekaj težav smo imeli na začetku s prevajanjem, a ko se je to vteklo, je bilo super. Paolo je kljub pomanjkanju časa zaradi službenih obveznosti pokazal zelo veliko dobre volje. Roja je spremenil v pravega »piflarja«. Ni bilo vaje, da je ne bi izvedla odlično. Edino, kar ga je malo zafrkavalo, je bilo urbano okolje, kjer se je Roy spremenil v pravega vlečnega psa. A sčasoma smo tudi to večinoma odpravili. Na izpitu pa se je tudi njemu nekaj zataknilo. Roy namreč obožuje ovire, še posebej tunel. Ko ga je videl, je zdrvel notri in za sigurno ponovil vajo še 3x, Paolo se je komaj zadržal. Na obrazu se je vidlo, da mu »šprica para iz ušes«.

Da ne pozabim, v naši skupini je bil še Ozi, ki se bo kmalu pridružil novi skupini, ker zaradi pomanjkanja časa ni utegnil končat z našo skupino.

Da končam. Veselilo me je delat z njim, ker so bili pridni in delavni. V čast mi je bilo, da so bili moja skupina in vedno jih bom imela v dobrem spominu.

Več fotografij si lahko ogledate v naši galeriji